Zakaj nisem enostavno zapisal vseh misli, ko so z vso svojo gotovostjo
in presenetljivostjo še sveže butnile v glavo? Zdaj je že sreda in – ker moj
spomin ni bohvetkaj, moja percepcija časa pa, hmm, nedosledna – so od
ponedeljka minila že malodane leta … torek je tako postal tisti običajno
osovraženi ponedeljek čigar obstoj je ljudem tako zoprn, da o njem lahko
prebiram na raznih šalcah za kavo, majicah, memih ipd. Vedno se potem
vprašam, komu so ti ponedeljki res tako zoprni, da bi se z nekim domislekom, a
la 'Monday, you bastard' želel o tem opomniti še s šalco kofeta, ki ga
pije – verjetno, prav v ponedeljek. Kakor koli ...
Ko sem se enega od teh ponedeljkov končno prebudil v … v, hja, nedeljo –
nedelje po navadi začnem z jutranjimi nadurami v postelji in še potem, ko bi
lahko že zdavnaj vstal, vseeno ne, ker me v to prav nič ne sili. Še najmanj pa
dejstvo, da je uradno ponedeljek. Zunaj je sonce, zato se počutim malo krivega.
Tisto močno, žgoče sonce, ki sem ga nestrpno čakal vse turobne dni med oktobrom
in marcem, ki ju še vedno nikoli nisem preživel v Braziliji, na Tajskem ali v
Indiji. Moje telo je tako utrujeno, um pa tako naveličan, da jima je napor že
vstati iz postelje, narediti korak in se sesesti v naslanjač, kjer prste na
svojih rokah komaj razporedi v pravilna zaporedja, da iz kepice tobaka nastane
cigareta. Z motnimi očmi iščem vžigalnik, ki ga, kakopak, držim v roki.
Javkajoče vstanem in se pomaknem proti oknu. Skozi dim prvega izdiha opazujem
razgled na Dravo in vrbe na Lentu. Na Starem mostu me pritegne vrvež ljudi in
prometa, ki me opomni, da je navsezadnje ponedeljek in da se za takle boemski
začetek novega delovnega tedna lahko zahvalim Nebu in zimskemu delu na Irskem.
Medtem, ko se nekateri potijo v pisarnah, šolah, trolah, avtomobilih, gledajo
na uro, trošijo denar, kofetkajo in so nasploh produktivni člani družbe, sam
razmišljam, če bi bilo bolje najprej pojesti zajtrk in se potem stuširati ali
obratno. Hmm, vsekakor najprej tuš. To mi je socializacija vsekakor uspela
vsiliti. Ne glede na to, kaj se mi ima v dnevu pripetiti, je vedno bolje, če se
mi to zgodi oprhanemu in v svežih gatah. Še posebej če se pripeti nasprotni
spol.
Umit, svež in malce bolj pripravljen obstajati vsepovprek na mizo položim črno skledo z gresom in se stoje zagledam v njen ognjenordeči koder, ki sem ji ga odrezal prejšnji večer, medtem ko so delčki njenih nohtov izpod rezila ščipalnika obstreljevali celotno kopalnico. Dokler ji nisem pokazal, kako se nogo vtakne v smetnjak. Cimra mi zvokov noči gotovo ne bo zamerila, bo pa toliko bolj občutljiva na šrapnele roževine v tuš kabini.
Na steni razmišljanja in čutenja opazim prosto mesto pod spominkom iz Pariza, odtrgam košček selotejpa in podenj pripopam koder. Prežame me občutek tistega zadnjega poljuba, ki mi ga je pritisnila ob treh zjutraj na vrhu lesenih stopnic, preden jo je odpeljala ferrovia. Domišljam si, da sem jo, ko je odhajala, s kotičkom očesa opazil, kako si z desnico briše solzo ... mogoče pa je bil le tujek, ki ji ga je v njeno oko zanesel prašni zrak naše hiše. Žal mi je, da nisem iztisnil iz sebe še zadnjih drobcev volje in jo pospremil do vznožja. Pa potem do vhodnega portala na ulico. Od tam le majhen vzpon pa bi že stala na koncu mostu. Mimo vonjev 'noč in dan' pekarne bi se čez železniške tire napotila ob Magdalenskem parku do hostla, kjer bi se nato ožemala in poljubljala, dokler ne bi bilo pa že res skrajni čas, da svoje stvari na hitro zmeče v kufer in se napoti proti glavni postaji. Kdo ve, mogoče bi se v trajanju še tiste ene cigarete domislil, da je pot do postaje sicer res dolga, a da se čas dobri družbi precej rad izogne. Pospremil bi jo vse do vrat vlaka in bi, oklevajoče, v skladu z nekaj dobro merjenimi argumenti in zadržki, prestopil prag vlaka do Torina. To bi bil potem res jaz.
Lepa, divja, s kodri kot zublji Feniksa, ki ga je imela vtetoviranega na desnem stegnu. Žal mi je, da nisem še večkrat in za dlje časa zakopal nosu v njene plamene, ki so dišali kot prostrana svoboda, ki sva si jo privoščila v tednu mednarodne izmenjave. Njihov uradni namen naj bi bil sicer medkulturno izobraževanje, spoznavanje in povezovanje nacij znotraj EU, a moja teorija za njihov porast se opira predvsem na evolucijo. Narava želi malce premešati gene in v prihodnjih generacijah ustvariti pravega evropskega človeka – kdor koli naj bi že to bil. No, OK, pa nekdo, nekje, najbrž na izi nekaj na hitro zasluži.
Skoraj bi ga namreč ustvarila, tega, šampiona. Zgodba bi bila kar
posrečena:
»Ati, kako sem nastal?«
»Hja, verjetno ne bi bilo nič, če mama ne bi kar naprej
težila, naj ji razkrijem skrivnosti temnice in razvijanja fotk. Najprej se mi
res ni dalo, potem pa sem med vrsticami le uspel dešifrirati podtone in
pomenljive poglede. Saj se spomniš kako sva midva razvijala film? No, tistih
par minut vmes, ko je treba počakati … «
Taki in drugačni scenariji so se mi vrteli v glavi, ko mi je le uspelo
v želodec spraviti tisto pofukano skledo gresa s kornfleksom. Prihajali so v
podobnih valovih kot njeni orgazmi, ki so bili, če zdaj pomislim za nazaj,
morebiti celo zaigrani. Samo ... bila je tako iskrena oseba, da se mi ne zdi
mogoče. Ali pa je bila to enih tistih belih laži, ki se kot plesen razrastejo v
kotih, če ji omogočimo ugodne pogoje, v one prave in resnično boleče. Kakor
koli, iz mojih orgazmov se navsezadnje ni izcimilo nič bolj konkretnega od
madežev na rjuhi. Preko mejlov sva sicer ostala v stiku, a čeprav je distanca
odnos ohladila, bi kaj takega ja zvedel. Ne?
Ampak, ali ni ravno to tisto Življenje, ki se zgodi, ko snujemo načrte in preračunavamo naključja ter ga pogrešamo ob šalci kofeta z zbadljivim napisom?
Ni komentarjev:
Objavite komentar