Jezus mu je namreč rekel: »Pojdi iz človeka, nečisti duh.«
Nato ga je vprašal: »Kako ti je ime?« »Legija mi je ime,« mu je odgovoril, »ker
nas je veliko,« …
– Evangelij po Marku
(5:8-9)
Sedemnajstega svečana leta tisoč šecto je na grmado na
Polju rož sredi Rome stopil pogumni možakar Giordano Bruno. Dominikanca se
dandanašnji spominjamo predvsem zaradi vseh doprinosov k matematiki, filozofiji
in, jasno, astrologiji (in ne astronomiji, ker bojda ni hodil na sprehode s
teleskopom v rokah). Takole je nekoč malo stal in mislil: »Vse zvezde so sonca
in ta sonca imajo svoje planete in tudi ti planeti lahko nosijo življenja.«
Takšne in podobne ideje so ga stale življenja in zagorel je obtožen herezije v
več točkah: govora zoper Cerkev in njene podanike, nepravilnega razumevanja
svete Trojice, inkarnacije in božanskosti Kristusa (plus nedojemanje, da je bil
to zares 33-letnik iz Nazareta), nepravilnega razumevanja deviškosti Marije,
mnenja zoper substančnosti kruha in vina, mnenja zoper maševanje ter vere v
pluralizem svetov, reinkarnacijo duš, magijo in, kar je morda še najhuje,
šloganje. In vendar je vse našteto le kaplja v morje ideji, da se Zemlja, kot
planet, vrti okoli zvezde. Ker če se vrti, potem se vrača; in če se vrača,
časovna premica nima konca; in če nima konca, potem bo imel dve stoletji in pol
kasneje Nietzsche prav. In če bo imel Nietzsche prav, je Bog mrtev.
Organizirano katolištvo ne sme prenesti ideje cikličnosti. Take in drugačne.
Zato toliko religij najprej začne s štetjem let. Da bo kmet pozabil, da se po
vsaki zimi večno vrača pomlad in da ima na njegovo življenje večji vpliv neka
bela skala sredi nočnega neba, kot pa tisočero škofov, sklenjenih v molitvi.
Zaklepajo
nas duri medenine,
brez
smisla smo zaprti; a jaz bom
vstal!
Svoboden zbodel bom nebo!
srce
v dvomu na tej poti mine
in
ne doseže blaženih oblakov,
svetlobe,
vodstva, prava, stvarnika, junakov …
(G.
Bruno: O veličini)
Bi te verze napisal menih, ki
izrablja vesoljske čirule-čarule za argumentativno izpodbijanje možnosti
eksistence vrhovnega bitja? Težko si je predstavljati. Simbolika je precej
očitno na strani RKC. Veličina, gor, nebo, srce, oblaki, svetloba, vodstvo,
pravo, stvarnik. In avtor si želi tja. Zakaj le bi mu nekdo odrekel to pravico
in ga po sedmih letih vlačenja po sodiščih spremenil v pepel? Kot vidimo, so
simboli enigmatske narave, inkvizicija pa se strinja s stand-up pridigarjem
Carlinom v present simplu: »I leave simbols to the simbol-minded!« Kar zanima
gospoda s črno kapuco na glavi in sekiro v rokah, je tisto, kar se premika pod
vsem skupaj. Tektonika.
Križar v molitvi v templju vere Zakarum. Koruptirane
vere, ki se je spozabila v svojem poslanstvu. A vsaj ne šlatajo dečkov.
Blizzardova serija Diablo igra
zlobno igro, kot se za prave razvijalce računalniških špilov spodobi. Morda res
ne igramo goli in si h kompaniji ne priključujemo živalic za potešitev
beštijalnih strasti, kot zmotno trdi mlada landoverbaptistka
(ex slut, dodajmo, born again virgin; je pa pohvalno, da ve, kje Devteronomij
prepoveduje nekromantijo in da repetativno brzostreljanje s prsti po miški
spodbuja dekline k m*sturbaciji), se je pa popolnoma odveč spraševati, ali smemo pognati igro na
svojih konzolah. Seveda ne smemo!
Ne gre za to, da je špil (kateri
koli špil v bistvu) brez usmeritve, ker gre za spiritualno
pripoved brez ključne komponente: boga,*
kar naj bi hkrati kobajagi odvzelo boju med angeli in demoni kakršno koli težo
oz. pomen (kar sicer resnici na ljubo sploh ni res. V začetku – po Diablovem
evangeliju – je bival Anu, ki je bil vse. Nato je Anu iz sebe spravil vse zlo,
zmaja Tathameta in bíla sta boj, ki se je nadaljeval še po njunih zadnjih
udarcih – med potomci, angeli in demoni – imenovan večni konflikt). No, sami
presodimo, koliko bomo verjeli na besedo človeku, ki vidi nakazano povezavo med
Diablom in krščanstvom v bojih zoper demončike, imenovane npr. Belial ali Baal.
In ne, oh, ne vem, mogoče kar, hmm … Diablo? Ever heard of spanish? Kreature,
motivi in štorija so bolj ali manj brezpredmetni. Dober manipulator bo kogar
koli prepričal v kar koli. Vsebina je le maska. Celo simboli, ki s seboj nosijo
breme zgodovine, so zgolj orodje v rokah pravega hustlerja. Največji trik
hudiča je ta, da je prepričal človeštvo, da ne obstaja.
Naj bo to pentagram, ki ga rišejo
Diablovi rogovi ali pentagram iz Cairnovih skal, ki vodijo v Tristram. Naj bo
to diametralno nasprotje para Diablo – Imperius (Satan – Mihael) ali pa
katedrala s tlorisom v obliki križa. Ali pa vrhovni koncil Zakarumovcev. Ali pa
nunarij Sester slepega očesa (ki ima zaradi neznanega vzroka 3 podstropja ječe
in orožarno). Ali pa jebeni red templarjev. Ali pa križarji in paladini, vitezi
luči in po drugi strani mrakoba okoli nekromančkov in šamanov. Ali pa visoka
nebesa, kristalni obok, pandemonska trdnjava, polja bede in reka plamenov. Vsi
ti simboli in še mnogi drugi podpirajo dobro staro veliko zgodbo, o boju med the
good in the evil in na koncu dobro zmaga. Zakaj torej dobri, pridni
fantki in še boljša, bolj pridna dekletca ne bi smela preživeti noči s sabljo v
roki in demoni v mlakužah krvi, če pa angeli zmagajo in pošljejo zalego nazaj v
temo pekla? Le kako je to v nasprotju z nedeljskimi rituali prepevanja in
pranja možganov?
Kormac, templar, po tem, ko se odloči, da ne pripada več
redu templarjev, ker so vsi, vključno z velikim mojstrom, navadni barabini.
Zdaj je srečen.
Ko smo že predebatirali nedavno
tega, gre pri Diablu res za spopad med dobrim in zlim, a se pod površjem skriva
grozno spoznanje o človekovi samoti. Angeli iz nebes imajo svoje poslanstvo kot
ga imajo potomci Tathameta in resnica o človeštvu je, da je skušalo ubežati
večnemu konfliktu, ki ga ni dojemalo kot del lastne identitete. Še več, ljudje,
potomci rase nephalemov (in ti so potomci angela Inariusa in Mephistove hčerke
Lilith), ki so skozi pojemajoč vpliv svetovnega rubina izgubili moč prejšnjih
generacij, smo oboje, tako malo dobri kot malo zlobni. Jekyll in Hyde. Našo pripadnost
ne določa nič od zgoraj ali od spodaj; odločamo se sproti. Vselej sproti. To je
realiteta sveta, kjer je bog že davno mrtev. Pogan bi rekel, da je mrtev, odkar
je iz sebe izgnal vse zlo in postal karikatura, kristjan bo naredil prav, če bo
le modro tiho. In na grmadi sredi trga zažgal vse kopije računalniške igre, ki
otroke napeljuje h grehu kot neka davna pretenciozna ideja, da se Zemlja vrti
okoli zvezde.
* Navedeni linki
vodijo do s totalitaristično religijo hudo zaznamovanih diskusij na krščanskih
forumih. Ye be warned!
Ni komentarjev:
Objavite komentar